Dragi Boštjan!

.
Ne najdemo besed…

Ne najdemo besed, s katerimi bi ti lahko povedali, kako globoko pretreseni smo.
Besed, s katerimi bi ti povedali, kako nepredstavljivo je, da ne bomo nikoli več z ramo ob rami na tribunah
navijali za naše punce. Da se ne bomo več skupaj veselili ob uspehih, se tolažili ob porazih, se spodbujali,
načrtovali nove poti in avanture, si postavljali nove izzive.

.
Ne najdemo besed, s katerimi bi ti povedali, kako neskončno hvaležni smo, da smo lahko vsaj del življenjske
poti prehodili ob tebi. Hvaležni za tvoj doprinos klubu in vsakemu izmed nas, ki smo te imeli čast klicati
prijatelj. In, ki si nas tako klical ti.
Redki so ljudje, ki se tako nesebično razdajajo, ki imajo vedno prijazno besedo za vsakogar, ki znajo v vsaki
situaciji pomiriti strasti in poiskati rešitev, ki znajo vse obrniti na šalo in izzvati nasmeh na obrazih. Ljudje, ki
povezujejo. Tak si bil ti, Boštjan. Naš steber, naše vezivo.

.
Ne najdemo besed, ki bi bile lahko tvojim najbližjim in najdražjim, na katere si bil tako ponosen, v tolažbo v
tem težkem trenutku.
A pravijo, da tisti, ki jih imaš rad, nikoli zares ne odidejo. In ti, prijatelj, boš za vedno ostal z nami in v nas.

.

Za vedno tvoji Ilirijanke in Ilirijani

.

Ljubljana, 20. 7. 2017

.

Email this to someoneShare on FacebookTweet about this on Twitter