Letošnje leto smo se odločili da na mednarodni turnir namesto na jug potujemo na sever. Odločili smo se za Češko in njeno glavno mesto Prago.
Prav tako kot prejšnje leto, smo se tudi letos na turnir odpravili s 4 ekipami (U11, U13, U14 in U15).
Na 700 kilometrov dolgo pot smo se odpravili v sredo 12.4.2017 ob 8.30. No pravzaprav nekoliko kasneje, saj nam je prvi resen problem na poti predstavljal velik kup prtljage igralk in trenerjev. No, šofer Janez se je dokazal kot odličen igralec tetrisa, na koncu je ostalo celo prostora za še 2 do 3 potovalki!
Udobno smo se namestili v sedeže in pričeli naše 10-urno popotovanje iz Ljubljane preko Maribora, Graza do Dunaja nato pa do Brna in na koncu do Prage.
Za na pot smo dobili tudi domače muffine in marmorni kolač od igralke Anje, ki je kasneje imela rojstni dan, tako da lačni nismo bili. Dekleta so bila dobro razpoložena, trenerji prav tako.
Kmalu smo ugotovili, da bodo na svojem prvem turnirju nastopila številna dekleta kot tudi dva trenerja, Neža in Nik. Slednja sta se predstavila na avtobusu, dekleta pa so z nestrpnostjo čakala kdo bo imel katero ekipo.
Na poti smo organizirali tudi »majske igre«, igre kjer so se predstavila številna dekleta iz različnih ekip, začenši Deo, ki je vsem zbranim morala deklamirati Zdravljico, to nalogo je dobila od strokovnega štaba trenerjev, saj smo pričakovali da bomo na turnirju uspešni in zaradi tega bo potrebno himno znati zapeti. Sprva jo je bilo strah, ni vedela ali bo kos nalogi, a nenazadnje je nalogo s pomočjo soigralk uspešno opravila. Sledile so številne uganke, predvsem so nas fascinirale uganke od naših najmlajših, predvsem Katje, katere smo le s težave prebrodiliJ No slišali smo tudi ljubezenske zgodbe, skoraj bolj komplicirane kot je uspešna televizijska serija Usodno vino.
Seveda tudi trenerji nismo ostali dolžni in Nik je zastavil prav posebno uganko ter napovedal nagrado tisti, ki jo razvozla in ugane. »Kaj je na vseh štirih na pašniku, je modro in veselo muka?« Dekleta so imela čas do konca turnirja da mu odgovorijo.
Tako nam je čas hitro minil in prispeli smo v Prago. Sprva smo se odpravili do osrednjega prostora, kjer se je odigralo večino tekem, kjer smo povečerjali (večerja nam ni bila najbolj všeč), nato pa smo se odpravili proti telovadnici, kjer smo domovali.
Tam naj bi nas pričakal gospod Ivan, a se nam gospod ni javljal na telefon, tako da smo prispeli do telovadnice sami, vmes je pričelo še deževati, telovadnica pa je bila zaprta. Zraven smo se spoznali še s slovaško ekipo, ki je prav tako čakala na Ivana, a se jim tudi ni javljal in skupaj smo čakali na odprtje telovadnice. Hja, sedaj vem od kje prihaja besedna zveza »Tole je po češko«J Po 10 minutnem čakanju, nam je vendarle uspelo priti v telovadnico, kjer smo se razkomotili- napihnili smo vse blazine, armaflekse in ležalke. Ker je bila ura že preko 23:00, je sledil samo še spanec, trenerje pa je čakalo še ogromno dela.
Prvi tekmovalni dan smo pričeli z vstajanjem ob 7. uri, nato pa smo se odpravili proti osrednjem prizorišču, kjer nas je pričakoval zajtrk in nato tekme. Sprva smo se nekoliko lovili pri iskanju poti, a kaj kmalu ugotovili, da vseeno pot ni tako težavna, da je potrebno prestopiti iz avtobusa na tramvaj in že smo bili na prizorišču. Ponovno smo bili rahlo razočarani nad zajtrkom, možnost je bilo izbrati belo štručko, katerih je hitro zmanjkalo in pa črni kos kruha z janežem, kateri dekletom ni šel v slast, zraven pa maslo in marmelada ali šunka in sir ter sadni jogurt.
Sledile so tekme. No, naj bi. Ponovno smo ugotovili da smo na Češkem in da reklo »po češko« res drži, saj so tekme odpadle skoraj vsem ekipam razen ekipi U15. Ta je odigrala proti slovaški ekipi Ričany in tekmo gladko dobila. Tudi popoldan so bila dekleta zelo uspešna, saj so zmagale vse ekipe razen U13. Od slednjih so bile boljše Španke iz kluba Magec Tias Lanzarote.
Tudi drugi dan je bil za Ilirijanke uspešen. Prav vse ekipe so proti nasprotnicam pokazale lepo, hitro igro, z veliko priložnosti in koši. Med dopoldanskimi in popoldanskimi tekmami smo se odpravili tudi v strogi center, tako da so si dekleta lahko ogledale center mesta, znameniti Karlov most, reko Vltavo, pa Hradčane. Poizkusile so tudi tradicionalno narodno sladico Trdelnik in spile popularno kavo/napitek v Starbucksu. Seveda ni zmanjkalo časa tudi za popularni selfie!
Nato pa nazaj na tekme. Tudi na popoldanskih tekmah smo bili uspešni. Po popoldanskih tekmah smo se odpravili tudi v sosednji lunapark. Ja, bil je povsem zraven prizorišča, tako da jim ga je bilo dekletom težko prepovedati. Nekatera dekleta so svoj adrenalin pokurile že na tekmah, nekatere so si ga želele še več, in se zaradi tega odpravile na najbolj strašne naprave. Občutek po prihodu iz naprav pa lahko razberete na priloženih fotografijah.
Sledil je tretji dan in tudi tekme, ki so odločale o sami razvrstitvi za mesta. Ekipe U11, U13, U14 in U15 so bile pri temu uspešne, tako sta ekipi U11 in U15 končali redni del brez poraza, U13 na drugem mestu z enim porazom, U14 pa prav tako brez poraza. Slednja je prva šla v boje za najvišja mesta, a naletela na špansko ekipo Magec Tias Lanzarote. Španke so celotno tekmo igrale consko obrambo, s katero so se naša dekleta prvič soočala, zato so imele v napadu obilo težav kako priti do koša. Naj povemo, da so bile Španke tudi malenkost višje kot tudi močnejše. Tako je ekipi kljub borbi do zadnjih atomov moči, na koncu za malenkost zmanjkalo. Prepričani smo, da bi bili boljši v kolikor Španke ne bi igrale conske obrambe, ki se jo pri nas v tej starosti še ne sme igrati, a kljub temu, turnir nam je predstavljal izziv in želeli smo si močnih tekem, kjer si pridobimo marsikatero izkušnjo. Tudi to, kako odreagirati proti conski obrambi. Zaradi prvega poraza na turnirju, a žal je bil to četrtfinalni poraz, se je ekipa nato potegovala za 5. mesto in ga na koncu tudi osvojile proti Finkam.
Popoldan je sledilo prvo finale za naše, ekipa letnik 2006 je pričakovala slovaško ekipo Trnave. Okoli igrišča se je nabralo veliko staršev slovaške kot tudi naše ekipe. Skupaj so ustvarili pravo tekmovalno atmosfero, tako da so se dekleta počutila kot na finalu Evrolige. Nobena od ekip si ni ustvarila večje prednosti, vseeno pa so naša dekleta kontrolirala potek tekme in s prednostjo 4 točk skoraj ves čas nasprotnice držale v matu. No, na koncu so zmagale celo z višjo razliko in se prvič veselile osvojenega mednarodnega pokala. Zmage so se poveselile kot da bi bile že izkušenejše, s »kolesom sreče«, na koncu pa »popadale« na tla.
Četrti tekmovalni dan smo nestrpno pričakovali, saj sta bili na vrsti še dve finali za naši ekipi, letnika 2002 in 2004. Ekipa 2002 je veljala za nesporno favoritinjo, letos so že osvojile jadransko WABA ligo, v kratkem pa jih čaka še slovenski final 4, medtem ko je ekipa letnika 2004 igrala v finalu proti ekipi, ki jih je v predtekmovanju edina porazila, španski Magec Tias Lanzarote.
Dekleta so bila pred tekmo zelo motivirana da vrnejo Špankam za poraz. To so tudi dokazale z igro v prvi četrtini, dobile so jo kar 20:6. Nato pa se je razlika začela topiti in prešli smo v izenačeno tekmo, kjer pa smo na koncu imeli nekoliko več sreče in pričelo se je drugo slavje.
Kmalu po zmagi ekipe letnika 2004, smo izvedeli dobro novico, da je tudi ekipa 2002 z lahkoto premagala nasprotnice, slovaško Žilino, in bero kluba povišala na 3 zlate pokale. Naj omenimo, da je ekipo odlično vodil naš (upamo da) bodoči trener Nik.
Zmag nismo mogli prav dolgo proslavljati, saj nas je čakala dolga pot nazaj v Slovenijo. Kar se le da hitro, smo se odpravili nazaj v telovadnico, kjer smo imeli prtljago in ponovno do zadnjega kotička napolnili avtobus. Vseeno je tokrat ostalo malce več prostora kot ob prihodu. Mislimo, da je prazen prostor nastal na račun vseh »zdravih« prigrizkov, ki so jih dekleta imela s seboj.
Pot v Slovenijo smo ponovno pričeli z rubriko, ki jo je Nik poimenoval »potunkaj soigralko«. Naloga izbrane igralke, ki je prišla k Niku v prednji del avtobusa, je bil odgovor na njegovo vprašanje, torej resnica. Na ta način smo se resnično nasmejali kar nekaj odgovorom, rubrika pa je dosegla namen, torej da so se igralke med seboj »tunkale«. Tako smo lahko slišali katera od deklet se je najmanjkrat tuširala, pa katere so najkasneje zaspale,… Vmes so se dekleta ponovno spomnile na Nikovo nagradno uganko prvega dne in Nika zasule z odgovori, ampak na žalost niso bile uspešne.
Sledile so risanke in večina deklet, vključno s trenerji, so zaspali in se zbudili tik pred prihodom v Ljubljano, kjer so starši komaj čakali na svoje otroke. Vsi smo bili veseli, da smo turnir zaključili tako uspešno, na koncu smo se zahvalili še šoferju Janezu za varno pot in si pomahali v slovo, novim turnirjem naproti!
